Projekt Krokus je nastal na Irskem na pobudo združenja HETI (Holocaust Education Trust Ireland). Združenje mladim in šolarjem, starim 10 let in več, podarja čebulice rumenih krokusov (žafrana), da jih posadijo v spomin na 1,5 milijona judovskih otrok, ki so umrli v holokavstu. Projektu smo se drugo leto pridružili tudi na naši šoli. Namen projekta je ozaveščati mlade o nestrpnosti, nevarnostih rasizma in o pomenu spoštovanja vseh ljudi, ne glede na raso, nacionalnost, versko prepričanje …
Judje so v času druge svetovne vojne bežali iz Nemčije in iskali zatočišča v drugih državah. Tudi danes se srečujemo z begunsko krizo v Evropi. Vojna v Ukrajini je povzročila, da se je izselilo že več kot 2 milijona Ukrajincev, ki iščejo zatočišče v bližnjih državah, tudi v Sloveniji.
Devetošolci so razmišljali, kako si se počutili, če bi morali zapustiti svoj dom in domovino.
“Kot begunec bi se počutil potrto, saj bi moral zapustiti dom in domovino. Bilo bi me strah zaradi napadov. Počutil bi se izgubljeno, saj ne bi vedel kam bežati.” Lovro Škulj
“Bilo bi me zelo strah, kako in kaj bi naredili. Ne bi vedela, kaj vzeti s sabo, koliko časa bi trajalo. Najbolj bi me bilo strah, da bi izgubila družino ali koga bližnjega.” Megi Frank Porok
“Če bi bila begunka, bi bilo grozno. Nenadoma bi morala pustiti vse kar imam tukaj in iti v neznano, brez česarkoli, brez državljanstva, bili bi odvisni od drugih. Zapustiti bi morala prijatelje. S seboj bi vzela le najnujnejše. Upam, da do tega ne pride.” Ines Tavzelj
“Bila bi zelo prestrašena, tesnobna, bala bi se za svojo družino, preživetje. Upala bi, da bi moj dom ostal cel in da bi skupaj z družino našli varno mesto. Upala bi, da naša domovina preživi to vojno.” Manca Pavlič
“Kot begunka bi se počutila zelo slabo, ker ne bi vedela kam grem, kaj se bo z mano zgodilo. Bilo bi me strah zase in za mojo družino. Upala bi na najboljše ter da se čimprej vse umiri, da bi lahko živela varno in v miru še naprej.” Tanina Gucič
Učiteljici Magda in Simona
