Zeleni polhki

Sredi mavričnih barv zelena se bohoti,
v vrtcu pa Zeleni polhki sijemo v vsej svoji lepoti.
Na zeleni trati mehurčke lovimo,
se igramo, skačemo, za žogo podimo.
V zeleni igralnici vsak dan čakajo nas izzivi,
ki nas spodbujajo in urijo v novi vrlini.
Vzgojiteljice za spodbudno in ljubeče okolje poskrbijo,
nas negujejo ter nam pozitivno samopodobo oblikujejo.

Z drobnimi koraki v velik stopamo svet
in upamo, da nas sprejme kot najlepši cvet.


Da opišemo vam prve dni razkošnega dopusta,
mislimo, da odprta bodo ostala vaša usta.
Hrana vsak dan skrbno je izbrana,
zato ni treba do Portoroža al Pirana,
vodene avanture po Loški dolini,
nismo še nobene zamudili,
na steni veliko televizijo odkrili
in si pred počitkom risanko privoščili.

Postrežba res je vrhunska,
čakamo le še masažo ta pravo,
če bo sreča še vodno zabavo.


Zeleni polhki smo si privoščili luksuzne počitnice v Vili Šola,
ker zaželeli smo si nekaj tišine in več prostora.
Da prišli smo do naše skrite destinacije,
nismo uporabili nobene aplikacije,
pot je sicer potekala brez zastojev,
a smo nekateri vseeno naredili nekaj več zavojev.
Pošiljamo vam tudi že prve lepe pozdrave,
in fotografije iz naše odprave.


V vrtcu nas čakajo izzivi takšni in drugačni,
znanja in zabave vsak dan smo lačni,
idej za igro nam nikoli ne zmanjka,
in domišljija nam dobra je znanka.

Ali veste, kje čarovnica je doma,
kje potika se krokodil zeleni,
kako Bedanec hud je možak,
zakaj igralnico pospravljati hiti vsak,
kam se skrijemo, ko zaneti se požar,
kdo v vrtcu glavni je car.

No, nikar preveč spraševati,
nekaj skrivnost mora ostati.


Deževno vreme nam nikoli ni v breme,
saj po lužah lahko brezskrbno čofotamo
in v igralnici vedno veliko dela imamo.

Tokrat gasilsko postajo smo postavili,
se kot gasilci na pravo akcijo odpravili,
če pokvarilo se nam ljubo je vozilo,
šraufali smo, da se je kar kadilo,
z lego kockami vedno je užitek se igrati
ali pa na luni ob nežni glasbi se zazibati.
Obiskal pa nas je tudi tisti medved,
ki vneto smo ga iskali
in njegovo zgodbo smo z veseljem poslušali.


Končno se družba znana je zbrala,
v igralnici in na travniku se skupaj igrala.
Na kmetiji ponovno kokoši smo pozdravili,
po kokošje se na eno nogo postavili,
tudi Rex nam v pasjem jeziku je priznal,
da nas pogrešal je in iskal,
krave le od daleč so en muuuu zaklicale,
ter z repi pomahale,
konji se niso pustili motiti,
mi smo jim v miru pustili vodo piti,
nato pa smo na travniku si odpočili,
sanjarili in pogledali, kaj so oblaki nam pričarali,
še vedno vsi v dobri smo kondiciji,
zato smo jo z veseljem mahnili proti Ulaki.


Teden zaključili smo navihano in igrivo,
pa tudi strašno zanimivo,
med sabo smo stkali še močnejšo vez,
Stari trg prečesali po dolgem in po čez,
sedaj pogrešamo le prijateljčke naše,
in varne nove čase.


Nebo in zemlja sta si roko podala,
z veliko košaro prav do nas priplesala,
nam nežno na srce ljubezen in srečo položila,
se z nami neskončno življenja veselila.


Skozi okno nam veter je šepnil,
da nas tiho je opazoval,
ob naši prijetni igri, se nam nasmehnil
in vabilo na travnik podal.

Seveda vabilo z veseljem smo sprejeli,
našo bibo za noge nežno prijeli,
počutili smo se kot da smo na oblaku sanj
in želeli, da trenutek ta ne bil bi nikoli končan.


V vrtec po dveh mesecih smo se vrnili,
se prijateljčkov in vzgojiteljic zelo razveselili,
da virusa nagajivega v vrtec nikakor ne bomo spustili,
smo se danes trdno odločili.
Zato si zdaj roke temeljito umivamo,
se stvari po nepotrebnem ne dotikamo,
kihamo in kašljamo le v rokav
in tako se bomo izognili morebitnih zdravstvenih težav.

Dopoldne v naravi smo preživeli,
se razgibali, opazovali, se čudili in medveda iskali.
Videli smo, da krava svojega prvega telička je skotila,
kobila pa žrebička je dobila,
trava nam je zrastla že čez glavo,
zato do gozdička smo morali poiskati pot tapravo.
Tam našli smo žival z rogmi,
ki svoje hiše nikoli ne zapusti,
iz luže rešili smo mravljico mlado,
ki prvič je stopila v vodo,
vetru pomagali pihniti smo regratovo lučko,
ker ga danes dopoldne ni bilo v službo,
našli sledi smo majhne in velike
a zaman iskali medvedje,
čeprav smo že dolgo sosedje.


Se še spominjate nagajivega repa,
ki kar naprej opleta,
pa smrčka mokrega,
s katerim dobro vohat zna,
tačk štirih, ki nihče jim ne zameri,
da niso nič pri miri,
dlake rjave,
ki jo božajo roke zvedave,
in ušes, ki dobro slišijo,
ko Milena pokliče ime Krištofovo.


Naj nas spomini pobožajo z najlepšimi trenutki,
naj nam naslikajo iskrice v očeh in narišejo širok nasmeh,
naj v nas prebudijo veselje in srečo,
nam podarijo upanje za prihodnost opotečo.


Odšli smo tja,
kjer se z roko skoraj dotakneš neba,
tja, kjer ptičji spev te nežno poboža,
kjer duša zacveti kot roža,
kjer veverice v krošnjah dreves veselo skakljajo,
se v vetru naši lasje igrajo.


V deželi palčkov smo na ta nori dan super se imeli,
se smejali, rajali, noreli in samo vesele pesmi peli,
vrečko bonbonov brez slabe vesti  smo izpraznili,
da tegobo vsako se z njimi pozdravi, globoko smo verjeli.


Ne zanimajo nas igrače drage,
tudi ne, kako prišli bi do čokolade.
Želimo si le topel objem in varno zavetje,
pa zemlje en veeelik kup, za pravo doživetje.


Strojevodja vlak je ustavil,
nanj vse Zelene polhke je povabil,
z veseljem sprejeli smo povabilo,
  kljub temu, da na kosilo se nam je že mudilo.
Pesem o vlaku smo zapeli,
čeprav, psssttt, le na veji smo sedeli.


Biba v garderobi nas nestrpno je čakal,
nismo vedeli, kam nas bo tokrat odpeljala.
Na prehodu za pešce tovornjakar nam prijazno je ustavil,
pri pošti Mark še svojo mamico pozdravil.
Pri zvoniku nismo desno zavili,
poti v hrib smo pogumno se lotili,
še malo klepetali,
nekaj palic pobrali,
stolpe iz kamena opazovali,
ptičje petje poslušali.
Poglejte nas,
vrh Ulake smo osvojili,
tja gotovo še se bomo vrnili.


Ob Zelenem jezeru potrpežljivo stojimo,
ribiško palico v vodo vihtimo
in v prelepo naravo v tišini strmimo.
Čakamo, čakamo, da riba bo prijela,
morda nam kakšno posebno željo uresničiti bo uspela.


Velika žival prikradla se je k nam,
v igralnici pustila jajca je vseh barv.
Previdno smo jih ogledovali,
nežno z njimi ravnali.
Da kokošja niso, hitro smo ugotovili,
bila so mrzla, zimske rokavice skoraj bi rabili.
“Le kaj se skriva v njih,” radovedni smo bili.
“Kako v notranjost jajc bi mi pokukali?”
Naše glav’ce domislile so se odličnih idej,
ki pripeljale do malih dinozavrov so nas, juhej!


                                                          Na kmetiji je lepo, radi pojemo,

danes pa preverili smo, če je tam res tako.
Kot pravi kmetovalci v čoule smo skočili,
polni pričakovanj čez Brežiček krenili.

Prijazen gospod nam vrata kmečkega dvorišča je odprl,
med cibe, petelina, race naš pogled se je zazrl.
Opazovali smo jih, hodili za njimi,
jih božali in kar naenkrat še mi na gnoju ravnotežje lovili.

Zato ne bodite presenečeni, če zrastemo cm ali dva,
mi uživali smo do neba.

V štali našli smo še kravo in telička,
bika, ki delil poljubčke bi na naša lička.
Zajci plašni gledali so nas z velikimi očmi,
konja pa ponosno stala sta v svoji staji.

Za najbolj živahnega na kmetiji psa Reksa smo imenovali,
ker vemo, da je Krištofov prijatelj,
njegove igrarije pogumno smo prestali.


V vrtcu Polhek domujemo polhki Zeleni,
ki vedno smo dobro razpoloženi,
čeprav na svetu smo le dve leti,
se zavedamo, da imamo pravico v varnem in čistem okolju živeti.

Zato pa, ko po Starem trgu gremo na potep,
rok nikoli ne damo v žep,
odločili smo se, da za naravo sami bomo poskrbeli,
in se zraven dobro imeli.

Tako s seboj redno vrečko za smeti nosimo,
dobro voljo trosimo,
hkrati pridno pobiramo papirčke, takšne in drugačne,
pa pločevinke, zamaške, smeti neprivlačne.

Stopamo le s koraki majhnimi,
a tako premikamo velike stvari,
vse vabimo, da nam pri tem pomagate,
in Loško dolino urejeno z nami ohranjate.


Tiho, prav neslišno so prikradle se z neba,
veselo zaplesale in sedle na mrzla tla.
Zemlji so stkale belo odejo,
mi pa takoj smo dobili idejo.
V topla oblačila smo hitro skočili,
po škripajočih tleh se lovili,
okepali prijatelja ali dva,
srečali še sneženega moža,
stopinje mnoge prešteli,
in na koncu si zaželeli,
da takšnih dni bi to zimo še mnogo imeli.

___________________________________________________________________________________________________

Le kdo takoj opazi iskrice v očeh,
začuti pristno toplino v srcih in ponujenih dlaneh,
kot otrok…
Vse to v skrbnih tretješolcih in prijetni učiteljici smo prepoznali,
se radovedno skupaj z njimi v igro podali,
ustvarjali, se cartali in smejali.
Skupne trenutke z dobro voljo smo preželi,
praznične dni v medsebojni povezanosti začeli. 

___________________________________________________________________________________________________

Ku-ku… Iz nahrbtnika je pokukal par iskrivih oči,
je morda žaba ali kameleon, spraševali smo se mi.
Sramežljivo ven prilezel je prijazen krokodil,
povedal, da z nami rad zobke bi umil.
V umivalnici opazoval je spretnosti naše,
ponosen postal je na polhke najmlajše.

___________________________________________________________________________________________________

 Uganite,
kdo enkrat mesečno nas obišče
in brikete spretno išče.
Vlažen smrček ima,
pa z repom ves čas mahlja,
z jezikom poljubčke deli,
na povodcu sprehajamo ga mi.

___________________________________________________________________________________________________

Rjava palčka…  A glej no glej, premikati se zna,
kar po mizi in naših rokah urno se je sprehajala.

Radovedno smo jo opazovali,
prav nič se je bali,
učiteljico Hejdi pozorno smo poslušali.

___________________________________________________________________________________________________

 Vreme jesensko nas v igralnici ni zadržalo,
odpravili smo se na dogodivščino znano.
Najprej stricu Janezu dober dan smo zaželeli,
preko mostička proti kmetiji hiteli,
a pozdravili smo tokrat le kokoši in race,
saj kmet krave in konja je pospremil do štale.
Razveselili smo se naše igralnice v naravi,
da smo od veselja kar zaplesali.

Kot vedno za packi pospravljali smo,
tokrat v smetnjak odnesli vrečo zvrhano.

___________________________________________________________________________________________________

Pregovor pravi,
da kruha ne naredi moka ampak roka.

Aaaaa,
zato pri nas tako lepo je dišalo,
za kar gospe Saši gre v zahvalo,
pa tudi, ker nežni prstki moko, sladkor, sol, kvas in vodo so gnetli
in nekaj ljubezni zraven vpletli.

 Na kruh smo namazali med in maslo,
zraven snedli kar na jablani je zraslo,
žejo z mlekom smo pogasili
in tako prazne želodčke razveselili.


Prišla nasmejana je gospa, z dvema polnima torbama,
da ime ji je Saša, se je predstavila.

Skupaj radovedno pokukali smo vanje,
rokave zavihali in lotili se peke prave.

Moko, sladkor, sol in olje,
pa še čarovnijo z mehurčki, da vzhajalo bo bolje.

Smo skupaj zmešali, gnetli močno,
počivat testo dali, da bolj rahlo bo.

V pekaču z nožem naredili še par zarez,
v pečico odnesli… Mmm… za zajtrk bomo sladki do ušes.


Jesen nam ponuja igralnice vseh vrst.

V drevoredu smrek smo se na petek megleni pomudili,
se s storži in iglicami veselili,
muco Ellino spoznali,
še sonce dočakali.

Ker tako lepo smo se imeli,
stežka proti vrtcu na kosilo smo hiteli.

___________________________________________________________________________________________________

V čarobno tančico glasba nas je zavila
sedaj počasi, nato hitro, enkrat tiho in drugič glasno po svetu nas vodila,
in čustva prijetna prebudila.

_______________________________________________________________________________________________

Po dežju smo komaj čakali,
da naš potoček bomo obiskali.
Sonce nam je pot do njega pokazalo,
nas po noskih požgečkalo.
Mi seveda radovedno smo prisluhnili žuborenju,
in se čudili njegovemu hitenju.
Potem še mimo palčkov pot smo nadaljevali
in kar nekaj smeti za packi pobrali.

___________________________________________________________________________________________

Poslušaj!

Ali so to dežne kaplje?

Jupij, že po škornje in dežne plašče hitimo
in si novih dogodivščin v dežju želimo.

___________________________________________________________________________________________________

Razigrani Krištof nas je obiskal,
skupaj z nami na kmetijo se podal,
tam kravo, bikce in dva konja spoznal.

 Spretno na povodcu smo ga vodili,
se na poti kakce z vrečko pobirati naučili
in prijetnih, kosmatih vtisov v vrtec se vrnili.


Med šelestečim grmovjem in visokimi drevesi,
tam, kjer se hrib v dolino prevesi,
se čudovit, pravljičen kotiček nahaja,
nam velikooo različnih dejavnosti v naravi podarja.


Zanimivo je s čajem, z juho brbotati,
z ustnicami različne zvoke oblikovati,
zato pripravili smo pravo brbotalnico,
z lončkom, vodo in barvno slamico.

 Juhuhu… Zabava se je pričela,
z malo zelene čarovnije igralnico v mehurčke je odela.


Zanimalo nas je, kako postati mali krt,
zato vsak s svojimi pripomočki radovedno odpravil se je čez šolski vrt…

 Velik kup zemlje smo odkrili,
se dela hitro in spretno lotili,
še stricu z rdečim traktorjem prikolico napolnili.

Kopali, lopatali, vedro za vedrom smo polnili,
po hribu gor in dol naše gibalne spretnosti razvili.


Smo Bibo spet na potep povabili,
sproti še k zbirnemu centru zavili.
Se z mravljicami na travniku s sadjem sladkali
in proti vrtcu tik pred kosilom odhlačali.


TEDEN OTROKA

Vrata vrtca na stežaj smo odprli,
po počitku presenečeni, ob ležalnikih in malici,
naše mamice ob sebi uzrli.

Od glave do peta smo se uredili,
s kravato okrog vratu in pentljo v laseh,
glasbenega koncerta smo se udeležili.

 

Navijačev ob progi imeli smo veliko,
naš prvi Cicikros pretekli smo z odliko.

 

Kljub prijetnemu vonju smo soglasno se odločili,
da jelenom in divjim svinjam pečen kostanj bomo prepustili.

 

Toplo sonce po telefonu nas je poklicalo:
»Živali s kmetije pogrešajo vas,« zaskrbljeno je dejalo.


S smrčkom po vrtcu je nekaj vohljalo,
z mehkimi tačkami tiho stopicljalo.
Na vratih pozdravilo je hov-hov-haj.
»Jupi, naš Krištof je spet nazaj.«


Veliko se smejimo,
nežne objeme, poljubčke si delimo.
Razigrano se žgečkamo,
raziskujemo, ustvarjamo in se igramo.

Drug za drugega skrbimo,
med seboj pomagati se učimo,
otroško prijateljstvo s tem krepimo
in tako si dneve v vrtcu še bolj sončne naredimo.

 

(Skupno 2,622 obiskov, današnjih obiskov 1)