Rumeni polhki

RUMENI POLHKI

Še pred nekaj dnevi sta bila očka in mama ves moj svet,
v nežnost, toplino in neskončno ljubezen odet.
A počasi sem iz maminega toplega naročja se izvil,
z očkovo trdno oporo in spodbudo velik korak v življenju naredil.

                                                                                  Stopil v malo večji, razgiban sem svet,
a tudi ta je nežen in pozoren, kot prvi pomladni cvet.
Mali, radovedni Rumeni polhek sem postal,
barvitost sveta bom v prijetni družbi odkrival
in raziskoval.

 

 

 


Cipa-copa, cipa-copa
grejo čevlji na sprehod.
Naj le grejo,
če le vejo,
kod je prava pot …

                                                          (Neža Maurer)


 Velik, rumen tobogan,
pa raca in konjiček neugnan.
Mala, skrivnostna hišica
in prava velika gugalnica…

Vse to in še veliko več se na našem igrišču skriva,
tu delovne navade, gibalne spretnosti in izkušnje
vsak polhek z veseljem pridobiva.


 Okolico vrtca smo že dobro raziskali,
v  parku med drevesi pajkovo mrežo opazovali in prijetno senco iskali.
Ker naša radovednost nima mej,
prečkali smo še cesto in našli mostiček, juhej.

Z veseljem žepe s kamni smo polnili,
se ob žuborečem potoku ustavili in sprostili.
A le kaj se skriva tam onkraj mostička?
Iskrive oči in spretne noge nadaljevale so z iskanjem novega kotička.

Poti pogumno naprej smo se lotili,
si v senci grmovja malico privoščili.
Še nekaj korakov in… Pravo kmetijo smo odkrili,
se z domačimi živalmi čudovitega dne veselili.


 Nasmeh, objem, toplina so skrivne sestavine,
iz katerih vsak dan skuhamo dobro voljo, ki ne mine.
Radi se skrivamo in nagajivo žgečkamo,
ob prepevanju pesmi ritem s storži si zaigramo.
Ob zvoku hupe avtobusa pa oči nam zažarijo,
si vožnje v domišljijske kraje vesele zaželijo.


 O ne, ne, nismo pozabili na vas,
v naših malih, nežnih srcih skrbno shranjene imamo vas ves čas.
Le v vrtcu toliko različnih kotičkov je in zanimivih reči,
ki radovedno spoznavamo in raziskujemo jih mi…
Ob tem pa pozabimo, da fotoaparat tiho v omari čepi.


Mali radovedneži na pot so se podali,
okolico vrtca z zanimanjem raziskovali.
Vsaka travna bilka njihov pogled je pritegnila,
mravlja z nje pa en, dva, tri v hlačnico zavila.
Občudovali so cvetlice polne pridnih čebel,
ob poslušanju pesmi narave vsak čarobno je onemel.


Toplo sonce je posijalo,
skozi okno se nam prisrčno v igralnico smejalo.
Opazovalo, kako lepo igramo se mi,
čeprav po dolgem času v vrtcu smo le nekaj dni.

S sončnimi žarki nam svetleči ključek je pokazalo,
z njim bela vrata odprlo, nam v neznano.
Z velikimi, radovednimi očmi smo dogajanje opazovali,
počasi, korak za korakom v svet se podali.

Nasmehi na obrazih pokazali so,
da nam zunaj je prijetno in lepo.


Dežela pravljic ena najlepših je dežel,
v njej zgodb ne zmanjka in domišljija nima mej…
Majhni in veliki… Obiščemo jo radi vsi,
saj tam najdemo kotiček, kjer dovoljeno je sanjati.

http://www.lgl.si/si/predstavitveni-video


Naše najljubše igrače na policah igralnice posedajo,
nič več navihane… Otožne, skozi okno v daljavo gledajo.
Komaj čakajo trenutek, da odprejo se vrata
in skozi radovedni polhek pogumno prikoraka.

 


V Rumeni hišici razigrana druščina se je zbrala,
različne, edinstvene in prijetne nove obraze spoznala
in nas v eno povezala.

Nekaj solzic v objemih smo sušili,
veliko pristnih in prisrčnih nasmehov si delili.
Da bilo nam je lažje, smo Janka in Metko, Fifija, zajčka, miško in ostale ninice
s seboj redno nosili.

Tik preden nekaj novih prijateljev pridružilo bi se nam,
narava na hitro spremenila je naš vsakdan.
Rumena hišica prazna je in sameva,
že nekaj dni otroški smeh in jok tam ne odmeva.

Maruša in Lucija misliva na vas,
prijetne pozdrave pošiljava, da lažje prebrodimo ta čas.
Veseli bova, če z nama delite kakšen utrinek,
saj medsebojna povezanost, nasmeh in veselje največji zdravilni so učinek.


Mamice, očki, vse lepo ob vašem dnevu…

           MAMICA

Kdor je nima, ni rojen –
takšen najbrž ni noben.
Če si človek, maček, miš,
le ob mami preživiš.

Mamica mi da ime,
prvo pravljico pove,
z energijami srca
me spodbuja in crklja.

Mamica mi razloži,
kaj je dobro in kaj ni.
Da od daleč prepoznam
pravo pot, kjer hodim sam.

                                    (Zvezdana Majhen)


OČKA KORENJAK

Ko se zvečeri,
pri nas doma nihče ne spi.
Le strahovi prav glasno smrčijo,
in se nikogar ne bojijo.

Jaz pa nočem in ne morem spati,
dokler se pred vrati
ne prikaže velik in močan –
kot največji velikan, moj ati.

In me v naročje vzame
in tesno objame.
Vesela sem, da je ta junak
moj očka, očka korenjak.

(Mojca Pečnik)


 

(Skupno 804 obiskov, današnjih obiskov 1)