Rumeni polhki

RUMENI POLHKI

Še pred nekaj dnevi sta bila očka in mama ves moj svet,
v nežnost, toplino in neskončno ljubezen odet.
A počasi sem iz maminega toplega naročja se izvil,
z očkovo trdno oporo in spodbudo velik korak v življenju naredil.

                                                                                  Stopil v malo večji, razgiban sem svet,
a tudi ta je nežen in pozoren, kot prvi pomladni cvet.
Mali, radovedni Rumeni polhek sem postal,
barvitost sveta bom v prijetni družbi odkrival
in raziskoval.

 

 

 


Mali radovedneži na pot so se podali,
okolico vrtca z zanimanjem raziskovali.
Vsaka travna bilka njihov pogled je pritegnila,
mravlja z nje pa en, dva, tri v hlačnico zavila.
Občudovali so cvetlice polne pridnih čebel,
ob poslušanju pesmi narave vsak čarobno je onemel.


Toplo sonce je posijalo,
skozi okno se nam prisrčno v igralnico smejalo.
Opazovalo, kako lepo igramo se mi,
čeprav po dolgem času v vrtcu smo le nekaj dni.

S sončnimi žarki nam svetleči ključek je pokazalo,
z njim bela vrata odprlo, nam v neznano.
Z velikimi, radovednimi očmi smo dogajanje opazovali,
počasi, korak za korakom v svet se podali.

Nasmehi na obrazih pokazali so,
da nam zunaj je prijetno in lepo.


Dežela pravljic ena najlepših je dežel,
v njej zgodb ne zmanjka in domišljija nima mej…
Majhni in veliki… Obiščemo jo radi vsi,
saj tam najdemo kotiček, kjer dovoljeno je sanjati.

http://www.lgl.si/si/predstavitveni-video


Naše najljubše igrače na policah igralnice posedajo,
nič več navihane… Otožne, skozi okno v daljavo gledajo.
Komaj čakajo trenutek, da odprejo se vrata
in skozi radovedni polhek pogumno prikoraka.

 


V Rumeni hišici razigrana druščina se je zbrala,
različne, edinstvene in prijetne nove obraze spoznala
in nas v eno povezala.

Nekaj solzic v objemih smo sušili,
veliko pristnih in prisrčnih nasmehov si delili.
Da bilo nam je lažje, smo Janka in Metko, Fifija, zajčka, miško in ostale ninice
s seboj redno nosili.

Tik preden nekaj novih prijateljev pridružilo bi se nam,
narava na hitro spremenila je naš vsakdan.
Rumena hišica prazna je in sameva,
že nekaj dni otroški smeh in jok tam ne odmeva.

Maruša in Lucija misliva na vas,
prijetne pozdrave pošiljava, da lažje prebrodimo ta čas.
Veseli bova, če z nama delite kakšen utrinek,
saj medsebojna povezanost, nasmeh in veselje največji zdravilni so učinek.


Mamice, očki, vse lepo ob vašem dnevu…

           MAMICA

Kdor je nima, ni rojen –
takšen najbrž ni noben.
Če si človek, maček, miš,
le ob mami preživiš.

Mamica mi da ime,
prvo pravljico pove,
z energijami srca
me spodbuja in crklja.

Mamica mi razloži,
kaj je dobro in kaj ni.
Da od daleč prepoznam
pravo pot, kjer hodim sam.

                                    (Zvezdana Majhen)


OČKA KORENJAK

Ko se zvečeri,
pri nas doma nihče ne spi.
Le strahovi prav glasno smrčijo,
in se nikogar ne bojijo.

Jaz pa nočem in ne morem spati,
dokler se pred vrati
ne prikaže velik in močan –
kot največji velikan, moj ati.

In me v naročje vzame
in tesno objame.
Vesela sem, da je ta junak
moj očka, očka korenjak.

(Mojca Pečnik)


 

(Skupno 311 obiskov, današnjih obiskov 1)